Kako je turneja potekala in kako ocenjujete organizacijo?
(Jože Lavrenčič) Dnevi, ki smo jih preživeli na Sardiniji so bili načrtovani skoraj profesionalno, to pa pomeni akcijo od jutra do noči. Presenetila me je njihova organiziranost in točnost, kar za Italjane ni ravno značilno... res da so Sardi drug narod, pa vendarle. V petek sta nas na letališču v Cagliariju pričakala predsednik in tajnik naših gostiteljev ter nas v posebnem avtobusu pospremila v Oristano. Ob nastanitvi v hotelu je vsak od nas prejel natisnjen urnik z vsemi nastopi, ogledi, prevozi,... Že istega večera nas je v bližnjem kraju Paulilatino čakal nastop v zelo akustični dvorani, dan pa se je končal z ogledom muzejske hiše in s spoznavno večerjo. V soboto dopoldan so nam razkazali mesto Oristano, ki ima bogato zgodovinsko in arhitekturno dediščino. Zvečer je sledil za nas najpomembnejši trenutek, nastop na festivalu ˝Poklon Sartigliji˝. Nedelja je bila v znamenju Sartiglije... Dopoldne, obarvano s pesmijo, smo preživeli z domačim zborom v konjušnici - ekipa njihovega predsednika je namreč nastopala na Sartigliji. Po blagoslovu konjev in jezdecev, smo se skupaj z “našo” trojko konjenikov preselili na prizorišče te tradicionalne prireditve v starem delu mesta. Zvečer smo se vrnili v konjušnico, kjer smo večerjali v družbi dvestotih prijateljev in sorodnikov “naše ekipe”. V ponedeljek zjutraj smo se poslovili od gostiteljev in se polni spominov odpravili proti domu.

Festival na katerem ste sodelovali nosi ime "Poklon Sartigliji", lahko poveste kaj več o tem?
(Dajana Fon) V tem času se na Sardiniji vse dogaja okrog njihovega največjega praznika - Sartiglije. Vse je temu podrejeno. Zbor, ki nas je gostil (MoPZ “Maurizio Carta”), že šesto leto prireja zborovski festival - na predvečer nedeljske Sartiglije se predstavijo zbori iz tujine, na predvečer torkove, pa domači - sardski zbori. Naš sobotni koncert je bil torej uvod v praznik in praznovanje...

Sartiglia torej ni čisto navaden "karneval"? Kako bi ga predstavili?
(Valentin Žagar) Res je, to ni navaden pustni sprevod, kot smo jih vajeni pri nas. Vse se vrti okrog konjev in seveda jezdecev med katerimi je tudi nekaj žensk. Eni in drugi so tako pisano in svečano opravljeni, kot bi se celo leto pripravljali na ta dogodek, letos pa je na prireditvi sodelovalo kar 120 konjenikov. Po tradiciji se najprej izbranci preizkusijo v “ciljanju” zvezde (Sartiglije), v drugem vrhuncu dneva (Pariglia) pa trojke konjenikov izvajajo akrobacije, ki jih je najlaže opisati kar s fotografijami..

Kolikšno je zanimanje za Sartiglio na Sardiniji in drugod?
(Melita Skočir) Vsako leto si Sartiglio v živo ogleda zelo veliko število ljudi, letos jih bilo menda 120.000. Med njimi so tako domačini, kot tudi turisti, predvsem Italijani in Španci, ki v tem času zasedejo precejšnje število hotelskih sob. Prireditev prenašajo tudi v neposrednem prenosu, menda v več kot 100 držav sveta. Predsednik gostujočega zbora je takole povedal, “Če bi bil danes moj pogreb, se ga nebi udeležila niti moja žena”...

Pravite, da si Sortiglio in Pariglio ogleda približno 100.000 ljudi in da nekateri čakajo po več ur, da si zagotovijo dober položaj in razgled. Kako vam je to uspelo ob tako natrpanem urniku?
(Marjetka Kenda) Nedelja je bila neke vrste dan za počitek - po dvodnevnem koncertiranju smo bili tokrat mi na strani gledalcev. Vse, kar so ta dan zahtevali od nas, je bilo, da preprosto uživamo na tem fantastičnem “karnevalu”. To pa ni bilo težko, še posebej zato ne, ker smo akrobatski del prireditve spremljali iz terase, tik ob ulici, kjer se je odvijala Pariglia. Na terasi pa ni manjkalo ne hrane ne pijače... :-)

Klavdija, verjetno si vajena pohval na račun "Znamenja" a tale odziv strokovnega spremljevalca festivala deluje že kar nekam poetično... "pevke so gledalce navdušile s prisrčno in dovršeno scensko postavitvijo, predvsem pa je bil njihov nastop v znamenju neverjetno čistih mladih glasov, ki so se ob tenkočutnem fraziranju zlivali v čudovito zvenečo celoto.“
(Klavdija Rot) Vsaka pohvala dobro dene, ta pa mi je še posebej pri srcu, ker je to mnenje glasbenega kritika, ki nas je prvič videl in slišal. Ko smo se odločile, da gremo na to gostovanje, si nismo predstavljale, da bomo nastopile pred tako zahtevno in glasbeno izobraženo publiko, čeprav smo se na gostovanje pripravile kolikor je bilo v naši moči. V nekaj dneh sem spoznala, da je tradicija zborovskega petja na Sardiniji zelo prisotna, da imajo dobre zborovske sestave in da so izvrstni poslušalci. Ko podoživljam to gostovanje, lahko govorim samo o presežnikih - bili so več kot odlični gostitelji.

Matej, o nastopu okteta so napisali: "Pevci so navdušili z izredno dinamiko in uglašenostjo, kakor tudi s prepričljivostjo izvedbe, ki je v poslušalcih izzvala prava čustvena doživetja...“, kaj ste jim pravzaprav zapeli?
(Matej Kavčič) Kadarkoli gremo v tujino, vedno predstavimo slovensko pesem, zato smo v program uvrstili izključno dela slovenskih avtorjev ter slovenske ljudske pesmi v različnih priredbah. Z “Znamenjem” smo se odlično dopolnjevali - naš repertoar je bil “klasični”, dekleta pa so ubrala nekoliko “modernejše” note, vključno s priredbami slovenskih popevk. Program smo izvajali izmenično (mi, one, pa spet mi in spet one), za zaključek pa smo združeno zapeli kot mešani zbor in sicer Bocellijevo “Con te partiro” v priredbi za mešani zbor, kot nekakšen poklon italijanski kulturi ter ob tem poželi stoječe ovacije. Zamisel naših gostiteljev, da preko pesmi in kulture povezujejo različne narode, nas je navdihnila, da bomo prihodnje leto poskusili organizirati podoben mednarodni zborovski festival tudi v Posočju, kjer tovrstne priložnosti še niso dovolj izkoriščene. Glede na to, da živimo na stičišču več narodov (Slovenci, Italijani, Furlani, pa tudi Avstrijci niso daleč), lahko reka Soča, nekdaj ločnica, dejansko postane most med kulturami.

Na festivalu ste torej peli skoraj izključno slovenske pesmi. Kako so jih Sardi sprejeli? Najbrž so precej drugačne od njihovih...
(Metod Bajt) Tako je. Kakor je Slovenija zelo različna po pokrajinah, taka je raznolika tudi slovenska pesem, ki smo jo predstavili na gostovanju. Sprejeli so jo z zanimanjem in navdušenjem, četudi je od njihovih pesmi precej drugačna, tako po glasbeni, kot tudi po izvajalski plati. Takoj se vidi, da ima zborovsko petje pri njih bogato tradicijo, med drugim je Sardinija dom ene najstarejših oblik večglasnega petja, poznanega kot “Canto a tenores”. Tudi nam je bilo všeč prisluhniti njihovemu 40 članskemu moškemu zboru,... različnost očitno ni ovira, kvečjemu nekaj kar poveča zanimanje.

Ob koncu koncerta ste zapeli skupaj, kot mešani zbor. Si lahko obetamo, da bomo ta sestav kdaj slišali tudi v Posočju?
(Vanja Hvala) Če bo priložnost, zakaj pa ne. Glede na to, da imamo (za primere sodelovanja seveda) že izbrano ime - MePZ “Znamenje Simona Gregorčiča”, bi se spodobilo, da se pod tem imenom kdaj predstavimo tudi doma... :-)

Vsi pravite, da so bili vaši gostitelji neverjetno gostoljubni in pozorni. S čim so se vam tako prikupili?
(Marjan Raholin) Pričakali so nas že na letališču ter nas potem vse dni spremljali, nam razkazovali znamenitosti, razlagali zgodovino mesta in otoka... Odlično smo se ujeli in tudi odkar smo doma skorajda ne mine dan brez telefonskega klica iz Sardinije! Njihova pozornost se kaže tudi v takih malenkostih, kot so č-š-ž-ji. “Gregorčič”, “Volče”, “Kavčič” in naslovi skladb so bili povsod dosledno napisani s šumniki. Tako na plakatih, koncertnih listih, brošurah, na graviranem posvetilu pritrjenem na darilo, kot tudi na njihovi spletni strani. Kar preverite!

Kako bi turnejo ocenili iz gurmanskega in enološkega vidika?
(Oton Leban) Najprej bi rad poudaril neverjetno gostoljubnost gostiteljev. Izdatno so nas pogostili z njihovo tradicionalno prehrano, ki je seveda tipično sredozemska, raznovrstna in izredno okusna. Jedli smo zelo dobro jagnjetino, ribe, pa seveda različne “pašte”. Obed smo zaključili z značilnim ovčjim sirom “pecorinom”. Vse jedi imajo nežen pridih sredozemskih začimb, kot dodatek pa ponudijo prvovrstne olive. Seveda smo tako okusno hrano zalili z vrhunskim vinom, konkretnega a nežnega karakterja. Sardi živijo dlje (veliko je stoletnikov) prav zaradi odličnega rdečega vina. Nekoliko smo si življenje podaljšali, tudi mi... ;-)

Kako ste se pa izven odra Volčanke ujele s pevci okteta ?
(Anka Šavli) Kljub malenkostnemu “generacijskemu prepadu” (smeh) smo se nadpovprečno dobro ujeli. Presenetili so nas v živahnosti in vzdržljivosti (še malo smeha).
(Petra Jermol) Super smo se ujeli! Na poti nazaj smo izračunali povprečno starost obeh sestavov in priznam, da nismo nikoli pomislile, da so TOLIKO stari (smeh). Dol smo se vsi počutili, kot da imamo 20 let. Boljšo kombinacijo pevk in pevcev je že težko dobiti. To bi bilo treba kar ponoviti!

Bi nam morda zaupali kakšno anekdoto iz Oristana?
(Damjan Muznik) Ojoj... že dolgo se nismo tako nasmejali. Te “Volčanke” so res “face”! Anekdot se ne manjka... Po prvem koncertu so nas najprej peljali v muzej, zato smo do večerje prišli zelo pozno. Nekateri predstavniki in predstavnice “prelaknjenega ljudstva” so zato z veliko vnemo napadli(-e) prvi obrok, za katerega se je kasneje izkazalo, da je nekakšna “predjed od predjedi”... Posledično je marsikoga “zaštopalo” in za nadaljne specijalitete ni bilo več “prostora”. Odtlej so se punce pred vsakim obrokom preventivno pozanimale kaj vse bo prišlo na mizo, da so lažje “razporedile moči”... :-) Eno anekdoto pa smo izvedeli kar od receptorja. S seboj smo imeli prospekte od LTO-ja in jih delili na koncertih, nekaj pa smo jih pustili tudi na recepciji hotela. Zjutraj je receptor videl gosta, ki je v eni roki držal prospekt Tolminskih korit, z drugo roko pa na vse strani obračal zemljevid Sardinije in sam pri sebi govoril “ma, dov'è questo?!”...